penzija

Pred časom se je v našem zavodu upokojila gospa, ki je dolga leta reševala tegobe tekočega arhiviranja in iskanja dopisov, pogodb... Vztrajala je dolgih 43 let, pa še bi ostala, če je ne bi pregnala naša zakonodaja. Za slovo sem ji namesto čestitke naredila poslovilno knjižico z imeni vseh, ki so jo dobro poznali in bili hvaležni, da ob vsem delu nikoli ni izgubila živcev in je vsako nalogo sprejela z nasmehom.

Knjigica ji je bila zelo všeč (nekje sem zaradi objave izbrisala imena sodelavcev). Na zadnji strani sem naredila žepek kamor smo vložili zbrani denar. Bili smo namreč mnenja, da je najbolje, da si sama kupi tisto kar si najbolj želi. Slovo je bilo ganljivo.

Lep večer!