 | |||
| Tale bo po vsej verjetnosti za mojega sodelavca |
torek, 31. avgust 2010
VOŠČILNICE OB ROJSTVU OTROKA
Kot sem obljubila je spodaj nekaj voščilnic ob rojstvu, ostale so v mojem albumu.
Vse voščilnice sem šivala s svetlečimi nitkami in rayonom od Madeire. Za popestritev sem dodala nekaj kamenčkov in polovičnih perl. Ponekod pa tudi svilene trakove. Sploh tisti s pikicami so mi zelo všeč. Naredila sem podobne voščilnice tako za novorojene fantke in punčke. Vzorčke sem poiskala po spletu.
NARKOLEPSIJA
Narkolepsija ali po domače pretirana dnevna zaspanost je bolezen, ki izhaja iz motenj spanja. No, jaz ji ne bi rekla ravno bolezen, ker se ne počutim čisto nič bolana, je pa moja zvesta spremljevalka. Za tiste, ki ne veste o čem govorim, naj vam razložim.
Narkolepsija je bolezen, ki izhaja iz motenj spanja in se kaže čez dan kot nenadni napadi dnevne zaspanosti (človek lahko nenadoma zaspi, sploh v bolj dolgočasnih primerih, npr. kot sopotnik v avtomobilu, pri gledanju televizije, na predavanjih, med pogovorom...) in katapleksija (nenadna izguba mišičnega tonusa ob čustveni reakciji, npr. smehu, joku...). Ostali simptomi so še: halucinacijam podobne nočne more, občutek paralize ob prebujanju in uspavanju. Vsi ti simptomi znajo biti zelo neprijetni.
Zakaj, od kje, kako pride do te bolezni? Bolezen je doživljenjska, lahko je celo podedovana (kar je v mojem primeru). Največkrat se bolezen razvije po 30. letu. Za zdravljenje obstaja sicer zdravilo (vendar samo za lajšanje simptomov). Bistvo te bolezni je, da ima človek porušeno arhitekturo spanja. Narkoleptik zelo hitro (v nekaj minutah) zaspi v 5. fazo spanja (t.i. REM). Normalno pa človek potrebuje za to fazo od 30-90 minut. Bolnik z narkolepsijo ne razvije kakega globokega spanca (značilna so tudi večkratna prebujanja ponoči), zato telo manjkajoči spanec išče čez dan.
Moja izkušnja:
Prve znake narkolepsije sem opazila okrog 30. leta. Najprej mi ni bilo jasno zakaj naenkrat dnevne zaspanosti (kinkanje) ne morem več obvladati. Tudi kava mi ni več pomagala. Ko sem se po prvi porodniški vrnila v službo, pa sem začela opažati, da imam ob smehu mehka kolena in občutek, da se mi obraz kar noče nasmejati (toge ličnice). Sprva sem mislila, da je to od nizkega pritiska, pa hujšanje in to... Pa ni bilo. Zvečer, ko sem zaspala pa so se pojavljale nočne more. Grozne. Imela sem občutek, da ležim v postelji z odprtimi očmi, slišim glasove, nekdo hodi po meni...jaz pa se ne morem niti premakniti.
Čez nekaj let sem v dnevniku Delo zasledila članek o narkolepsiji. Ko sem ga prebrala, sem spoznala kruto resnico. To je to. Vsi so se mi posmehovali, češ če bi imela to bolezen, bi morala čez dan kar po tleh pasti, ko bi se mi začelo spati. Pa ni bilo tako, jaz sem vedela, da je to moja diagnoza, samo potrditi jo je bilo treba. Ko sem šla po drugi nosečnosti nazaj v službo, sem se odločila za obisk ambulante za motnje spanja. Ko sem zdravnici povedala, kaj in kako se mi dogaja, je takoj posumila na narkolepsijo. Čez dva meseca sem opravila testiranje v njihovem laboratoriju in diagnoza je bila potrjena. Narkolepsija s katapleksijo. Pri odvzemu genetskega materiala, pa so potrdili, da je celo podedovana. Priznam, da me je prvi trenutek kar pretreslo. Doživljenjska bolezen!? A nisem malo premlada za to? Imam dva majhna otroka? Kako naprej?
Dobila sem zdravilo Xyrem. Še zdaj me oblije zona, ko vidim tista dva kozarčka. Zvečer, ko sem šla spat sem morala spiti (v intervalu) 2 kozarčka tekočine Xyrem in potem sem zaspala kot ubita (dobesedno). V tem času me nihče in nič ni moglo zbuditi (kot bi bila v narkozi). Tu vas ne bom morila z vsemi težavami, ki so sledile, samo toliko vam povem, da sem mislila, da bom zaradi tega zdravila umrla. Po mesecu dni jemanja sem prekinila. Tako nisem mogla več živeti, saj sem postala sužnja svoje bolezni. Rekla sem si ne in si obljubila, da bom poiskala druge načine, da bom lahko živela z narkolepsijo.
Danes je od tega že skoraj 2 leti. Dnevna zaspanost me še muči, vendar ji kljubujem s krajšem spancem. Nočnih mor nimam več, katapleksija pa je in je ni. Počutim se veliko bolje in imam ogromno energije. Skratka nič mi ne manjka. Edino kar ne smem je voziti avtomobil, da ne bi slučajno zaspala za volanom.
Narkolepsija je bolezen, ki izhaja iz motenj spanja in se kaže čez dan kot nenadni napadi dnevne zaspanosti (človek lahko nenadoma zaspi, sploh v bolj dolgočasnih primerih, npr. kot sopotnik v avtomobilu, pri gledanju televizije, na predavanjih, med pogovorom...) in katapleksija (nenadna izguba mišičnega tonusa ob čustveni reakciji, npr. smehu, joku...). Ostali simptomi so še: halucinacijam podobne nočne more, občutek paralize ob prebujanju in uspavanju. Vsi ti simptomi znajo biti zelo neprijetni.
Zakaj, od kje, kako pride do te bolezni? Bolezen je doživljenjska, lahko je celo podedovana (kar je v mojem primeru). Največkrat se bolezen razvije po 30. letu. Za zdravljenje obstaja sicer zdravilo (vendar samo za lajšanje simptomov). Bistvo te bolezni je, da ima človek porušeno arhitekturo spanja. Narkoleptik zelo hitro (v nekaj minutah) zaspi v 5. fazo spanja (t.i. REM). Normalno pa človek potrebuje za to fazo od 30-90 minut. Bolnik z narkolepsijo ne razvije kakega globokega spanca (značilna so tudi večkratna prebujanja ponoči), zato telo manjkajoči spanec išče čez dan.
Moja izkušnja:
Prve znake narkolepsije sem opazila okrog 30. leta. Najprej mi ni bilo jasno zakaj naenkrat dnevne zaspanosti (kinkanje) ne morem več obvladati. Tudi kava mi ni več pomagala. Ko sem se po prvi porodniški vrnila v službo, pa sem začela opažati, da imam ob smehu mehka kolena in občutek, da se mi obraz kar noče nasmejati (toge ličnice). Sprva sem mislila, da je to od nizkega pritiska, pa hujšanje in to... Pa ni bilo. Zvečer, ko sem zaspala pa so se pojavljale nočne more. Grozne. Imela sem občutek, da ležim v postelji z odprtimi očmi, slišim glasove, nekdo hodi po meni...jaz pa se ne morem niti premakniti.
Čez nekaj let sem v dnevniku Delo zasledila članek o narkolepsiji. Ko sem ga prebrala, sem spoznala kruto resnico. To je to. Vsi so se mi posmehovali, češ če bi imela to bolezen, bi morala čez dan kar po tleh pasti, ko bi se mi začelo spati. Pa ni bilo tako, jaz sem vedela, da je to moja diagnoza, samo potrditi jo je bilo treba. Ko sem šla po drugi nosečnosti nazaj v službo, sem se odločila za obisk ambulante za motnje spanja. Ko sem zdravnici povedala, kaj in kako se mi dogaja, je takoj posumila na narkolepsijo. Čez dva meseca sem opravila testiranje v njihovem laboratoriju in diagnoza je bila potrjena. Narkolepsija s katapleksijo. Pri odvzemu genetskega materiala, pa so potrdili, da je celo podedovana. Priznam, da me je prvi trenutek kar pretreslo. Doživljenjska bolezen!? A nisem malo premlada za to? Imam dva majhna otroka? Kako naprej?
Dobila sem zdravilo Xyrem. Še zdaj me oblije zona, ko vidim tista dva kozarčka. Zvečer, ko sem šla spat sem morala spiti (v intervalu) 2 kozarčka tekočine Xyrem in potem sem zaspala kot ubita (dobesedno). V tem času me nihče in nič ni moglo zbuditi (kot bi bila v narkozi). Tu vas ne bom morila z vsemi težavami, ki so sledile, samo toliko vam povem, da sem mislila, da bom zaradi tega zdravila umrla. Po mesecu dni jemanja sem prekinila. Tako nisem mogla več živeti, saj sem postala sužnja svoje bolezni. Rekla sem si ne in si obljubila, da bom poiskala druge načine, da bom lahko živela z narkolepsijo.
Danes je od tega že skoraj 2 leti. Dnevna zaspanost me še muči, vendar ji kljubujem s krajšem spancem. Nočnih mor nimam več, katapleksija pa je in je ni. Počutim se veliko bolje in imam ogromno energije. Skratka nič mi ne manjka. Edino kar ne smem je voziti avtomobil, da ne bi slučajno zaspala za volanom.
ponedeljek, 30. avgust 2010
MOJE USTVARJANJE
Ker imam ravno čas, lahko napišem še kaj obsega moja ustvarjalna žilica. Trenutno me obsedajo voščilnice. Počasi že pripravljam teren za božič in novo leto. Več o tem kasneje.
Moja strast so tudi ogrlice, verižice...v škatlah me čaka ogromno materiala. Ko bom malo odložila voščilnice, se spravim tudi na ta teren. Me že srbijo prsti. Ravno zadnjič sem od Marne kupila prav lepe izsekance.
Moja ustvarjalna pot pa se je pravzaprav pričela, ko sem bila prvič noseča (pred davnimi sedmimi leti). Imela sem željo po risanju (na tem področju nisem ravno umetnica) in barvanju. Pa sem si nabavila kalupe in gips, ter naredila svoje prve odlitke. Po poklicu ekonomistka, me je odneslo čisto v druge vode. Vse proste dneve sem samo barvala. Zbirka kalupov je dosegla že številko 40, pa še vedno se moram prav zadrževati, da iz trgovine ne prinesem še kakšnega.
Rada imam tudi otroške ustvarjalnice. HB je moj starejši sin podedoval mojo ustvarjalno žilico, tako da se mi dostikrat pridruži. Letos sem mu za novo leto obljubila, da bomo spet sami izdelali adventni koledar, pa nogavičke (tokrat bo v igri filc). Če bo ostalo kaj časa, pa bomo še sami okrasili novoletno jelko. Malo sem se že naveličala tistih industrijskih bunkic (jih imamo že 10 let, pa so se v tem času samo 3 razbile).
Vse že ustvarjene izdelke si lahko ogledate v mojem albumu.
Moja strast so tudi ogrlice, verižice...v škatlah me čaka ogromno materiala. Ko bom malo odložila voščilnice, se spravim tudi na ta teren. Me že srbijo prsti. Ravno zadnjič sem od Marne kupila prav lepe izsekance.
Moja ustvarjalna pot pa se je pravzaprav pričela, ko sem bila prvič noseča (pred davnimi sedmimi leti). Imela sem željo po risanju (na tem področju nisem ravno umetnica) in barvanju. Pa sem si nabavila kalupe in gips, ter naredila svoje prve odlitke. Po poklicu ekonomistka, me je odneslo čisto v druge vode. Vse proste dneve sem samo barvala. Zbirka kalupov je dosegla že številko 40, pa še vedno se moram prav zadrževati, da iz trgovine ne prinesem še kakšnega.
Rada imam tudi otroške ustvarjalnice. HB je moj starejši sin podedoval mojo ustvarjalno žilico, tako da se mi dostikrat pridruži. Letos sem mu za novo leto obljubila, da bomo spet sami izdelali adventni koledar, pa nogavičke (tokrat bo v igri filc). Če bo ostalo kaj časa, pa bomo še sami okrasili novoletno jelko. Malo sem se že naveličala tistih industrijskih bunkic (jih imamo že 10 let, pa so se v tem času samo 3 razbile).
Vse že ustvarjene izdelke si lahko ogledate v mojem albumu.
NOV DAN...NOV ZAČETEK
Že nekaj časa se pripravljam, da začnem pisati spletni dnevnik. Čas vse prehitro beži. Pa se mi zdi, da včasih bi bilo pa dobro kaj izliti tudi na papir (oziroma v današnji dobi na računalnik). No, pa sem tu.
Ta teden pospešeno šivam voščilnice ob rojstvu. Moj bivši sodelavec pričakuje 5. otroka, pa sem se odločila, da tokrat jaz oblikujem voščilnico. Malo sem pobrskala po spletu in našla zelo lepe načrte za ta namen. In že so pričele nastajali moje voščilnice. Zvečer poslikam in vam pokažem kakšno.
Čez dva dneva se začne novo šolsko leto, zato sem včeraj našemu drugošolčku zavila knjige in zvezke, ter jih zložila v šolsko torbo. Priznam, da me je kar malo strah. Tale naš drugošolček je zamenjal razred, ker so bili v prvem razredu sami problemi (ne šolski, ampak s sošolci). Upam, da bo letos bolje. Je pa tale naš "vragec" zelo živ in trmast. No, upajmo na najbolje.
Naš malček pa se poslavja od jaslic. Upam, da prehod ne bo prehud, ker se je zelo navezal na svoji vzgojiteljici. Ima pa smolo, da so ravno njegovo skupino razdelili na pol, tako da bo imel samo 7 svojih poznanih prijateljev. Sicer pa, otroci itak hitro navežejo stike med seboj.
Ta teden pospešeno šivam voščilnice ob rojstvu. Moj bivši sodelavec pričakuje 5. otroka, pa sem se odločila, da tokrat jaz oblikujem voščilnico. Malo sem pobrskala po spletu in našla zelo lepe načrte za ta namen. In že so pričele nastajali moje voščilnice. Zvečer poslikam in vam pokažem kakšno.
Čez dva dneva se začne novo šolsko leto, zato sem včeraj našemu drugošolčku zavila knjige in zvezke, ter jih zložila v šolsko torbo. Priznam, da me je kar malo strah. Tale naš drugošolček je zamenjal razred, ker so bili v prvem razredu sami problemi (ne šolski, ampak s sošolci). Upam, da bo letos bolje. Je pa tale naš "vragec" zelo živ in trmast. No, upajmo na najbolje.
Naš malček pa se poslavja od jaslic. Upam, da prehod ne bo prehud, ker se je zelo navezal na svoji vzgojiteljici. Ima pa smolo, da so ravno njegovo skupino razdelili na pol, tako da bo imel samo 7 svojih poznanih prijateljev. Sicer pa, otroci itak hitro navežejo stike med seboj.
Naročite se na:
Objave (Atom)
